Dvajseta v Avstriji ali stran s stezniki
Dvajseta v
Avstriji ali stran s stezniki. Marie Thérèse Escribano je svojimi deli, ki se
gibljejo med glasbo, gledališčem in 'stand up' komedijo, ljubljenka naprednega
dela avstrijskega občinstva. Njene nastope v priznanem dunajskem dietheatru je
Falter označil kot "… mešanico prijetne vedrine, banalnih, a doslednih
opazovanj vsakdanjika in ljubeznivo norih domislic."
In kaj jo poleg njenih čudovitih in pronicljivih kaberetov dela tako
posebno? Morda to, da se je rodila v Parizu špansko-belgijskim staršem in
odraščala v Madridu, da je sredi petdesetih prišla na Dunaj, kjer je na Visoki šoli za glasbo študirala operno
petje. In uspela. Da se je kljub uspehu na opernih deskah njen glas razlegal
tudi iz stanovanj, kjer se je dogajala dunajska avantgarda. Tako se je z deli
dunajskega krožka (Gerhard Rühm, H. C. Artmann) začela njena vzporedna
solistična kariera, ki jo je popeljala na prestižne odre po Evropi in ZDA pod
taktirko priznanih mojstrov, ko so Lorin Maazel, Pierre Boulez in Friedrich
Cerha. Pozneje je osnovala ansambel za srednjeveško glasbo 'Les Menestrels' in
potem je zahrepenela po gledališču. V sedemdesetih, časih prebujajočega se
ženskega gibanja, je pod vplivom poljskega gledališkega guruja Jerzyja
Grotowskega, nastopila v Modern Art Gallery z 'ideološko' nekonvencionalnim
delom Ste za več ženstvenosti?
Od takrat
naprej vse svoje predstave napiše in zrežira sama, na odru jo največkrat
spremljajo le glasbeniki. Razvila je samosvoj kabaretsko-muzikaličen slog,
nekakšno satirično mini revijo. Tako je nastala tudi predstava Steznik
končno v omaro (in dostojnost v staro šaro), ki nas popelje v
razbrzdan čas dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja. In ko danes pomislimo
na Avstrijo, se nam nehote prikaže njen skrajno desni del. (M. T. Escribano je
bila ena prvih, ki je podpisala 'protihaidersko' peticijo Keine Koalition
mit dem Rassismus!) Podobno je bilo tudi v letih med obema vojnama, kamor
poseže M. T. Escribano in najde čas, ki je kljub svojemu
"mračnjaštvu" (morda prav zaradi njega) premogel obilo humorja in
smeha. Predvsem pa najde šlagerje, ki skrivajo: "… podobe
muhasto-koketnih žensk v kratkih krilih in trikojih… junak se je takrat oblačil
kot nežna duša in se jim globoko klanjal, pripravljen umreti ne samo za
domovino, ampak tudi zanje. Pisci šlagerjev so pomagali, verjetno nezavedoma,
omiliti grožnjo vojne: Tam poje mati "adieu, mein kleiner Gardeoffizier"
… Ta čas zaznamuje tudi trend ženske emancipacije: ženska je odvrgla dolge
obleke in kite, sprehaja se brez steznika, kadi in - kljub cerkvenim opozorilom
- plava gola na Kritzendorfškem kopališču… Pozneje, med vojno, ko se moški
bojuje, ženska prevzame njegova dela,
podpira vse štiri vogale hiše in rojeva otroke... Po vojni je že spet v
stari vlogi; privezana za ognjišče, da ostane finančno odvisna…"
"Na
vas je, da presodite, če obstajajo podobnosti s sedanjostjo." -- M. T. Escribano
Marie
Thérèse Escribano; glasbena spremljava na piano: Herberth Url
Koncert je
organiziral in financiral: Mesto žensk
V
sodelovanju z: Cankarjev dom
